Parčkanje na moderen način

moderno parckanje

V davnih časih, ko so ljudje skorajda brez izjeme hodili ob 15. uri domov in je bil popoldanski čas namenjen družini, prijateljem, druženju, ko ni bilo mobilnih telefonov in je bil računalnik le utvara, so živeli ljudje čudne sorte. Neka nenavadna rasa…  Ljudje iz predpotopnega sveta! Oni so se na primer že v ponedeljek zmenili, da se dobijo v petek ob 13. uri pred pošto. In to je bilo to. Res so bili čudni!

In kar je še hujše… ko so šli ‘v life’ (takrat se je temu verjetno reklo, da so se šli zabavat), so šli v gostilno, kjer so vrteli muziko s plošč (takih čudno velikih, ogromnih), spravljenih v veliki, prozorni škatli (rekli so ji jukebox). Vanjo si vrgel kovanec, pritisnil na tipke in ta zadeva je igrala glasbo po tvojem izboru. Hmm…

Tam so bili moški in ženske, vse v krilcih, lepih lakiranih čeveljcih in z umetelno izdelanimi frizurami. Pa so se gledali, zaplesali kak valček skupaj… in parčkanje se je začelo. Nekaj časa so hodili, se poročili, imeli otroke… Svet je bil popoln! 

Ampak to so bili res davni časi!

Danes to poteka takole: delamo od 8h zjutraj do poznega popoldneva, gremo domov, morda vmes celo kaj pojemo in delamo naprej. Računalnik je naš najpogosteje uporabljeni pripomoček, pravzaprav bolj kot glavnik in šminka! Ura odbije 11. uro zvečer, vmes pade par simpatičnih, prijateljsko obarvanih mailov, dvestokrat napišemo še SMS sporočilo…

Sprva se zmenimo, da se dobimo zvečer, potem odpovemo, ker smo preveč utrujeni. Raje prestavimo na jutri, ko pa žal tisti drugi ne more, potem pa je že pojutrišnjem… Ah, prestavimo na naslednji teden.

Ko se končno uspemo dogovoriti, vsak zamudi pol do ene ure. Aja, pošta ni več aktualna! Ali sploh še obstaja? Rumena je bila, kajne? (A sploh še kdo ve, kaj je to znamka in pisanje pisma, z nalivnim peresom namreč?) 

Tisti, ki so točni, čakajo v katerem od “kafičev”, s cigaretom v roki, kozarcem alkohola in mrkim pogledom. V oči bodejo samo postavni in urejeni tipi (po vsej verjetnosti so homoseksualci ali pa pretirani metroseksualci) in od glave do pet urejene »bejbike«, za katerimi itak vsi žvižgajo (pametna punca se k sreči ne ozira za vsakim primitivcem,  ki ne vidi višje od njenih nog v kratkem krilcu ali dekolteja do popka). Ko se družba končno zbere, se govori o službi ali pa o težavah s fantom, punco ali šefom. In zraven se vsi utapljamo v alkoholu.

Zvečer je stvar podobna, kot včasih. Moški (pa tudi ženske, da ne bo kdo lajal, zakaj sem se samo na moške spravila) pod vplivom precejšnje količine alkohola zaradi katere se jim oči vrtijo kot vrtiljak v lunaparku, napadejo vsako »bejbo«, ki pride mimo. Iz ust jim smrdi po pijači, oči so krvave, povsod vse zakajeno… In bog ne daj, da bi se ”osvajanje” začelo na dokaj normalen način. O ne! Kje pa! Najprej je treba vsako prav primitivno oblajati in ji težiti: »Bejbi, ti in jaz, jaz in ti…midva? Zdajle, potem…? A bi? Ne bi? Moj avto? Tvoj avto?«

Glasba je vedno občutno preveč naglas, ne slišiš niti svojih misli, kaj šele sogovornikovih, zaradi pijanosti, zamrmranih besed. Vsi nekaj skačejo s steklenicami v rokah, na vsakih par metrov pa te kdo polije z rdečim vinom po beli obleki … seveda, Murphy je vedno na delu!


Domov odidemo depresivni, zagrenjeni… »Kaj je šlo narobe? Saj nisem toliko pila!  Kako me je zviška gledal… In  kako me je prav danes lahko tisti kreten polil? Pa kaj misli, da je?!« 


Naslednji dan pa smo spet pred računalnikom. Le kje drugje! Je potem še čudno, da uspevajo internetne zmenkarije? Kdaj imamo namreč sploh čas, da nekoga zares spoznamo? Kdaj se sploh lahko pogovarjamo? Morda pa res ni druge poti, kot msnji, isrci, internet…?

Sicer pa, kaj je s tem narobe? Večina se sicer smeji, ampak res ne vidim ovir. Konec koncev je tako, kot v tistem zgoraj opisanem, čudnem, predpotopnem svetu. Le da je preseljeno v virtualno okolje! Klepetaš, se pogovarjaš, popolnemu tujcu zaupaš svoje težave, poglede na svet… Govoriš o marsičem in marsikom. In spoznavaš človeka. Zdaj se bo marsikdo obregnil ob dejstvo, da na medmrežju lahko vsak reče kar koli želi in te tako milo rečeno vleče za nos. Seveda lahko, ampak ali se to v lokalu ne bi moglo zgoditi? 

Včasih je lažje zaupati popolnemu tujcu. Se malo zlajati nad svetom, z nekom, za katerega si rečeš: »Saj me ne pozna.« Prav takrat si lahko bistveno bolj neobremenjen in iskren, kot če si z neznancem gledaš iz oči v oči. Takrat je težko reči: »Joj, razočarana sem nad moškimi. Vsi ste isti, noben pa ni tak in tak…«

Včasih so rekli, da papir vse prenese. Sedaj pa internet prenese vse. In tako se rodijo zveze. Čedalje več je takih. Zakaj pa ne? Če smo z računalnikom že skoraj združeni, poročeni ali kaj podobnega, naj imamo vsaj kaj od tega! Klepetanje s popolnimi neznanci, tkanje novih prijateljstev (evo nas Dive, hude smo!!!!) in morebiti tudi ljubezen… spoznavanje pač. Le na drugačen način. Brez načičkanih frizur, zloščenih čevljev, frfotajočih trepalnic in plešočih parčkov. Za moj okus premalo romantično, a nekako je treba preživeti in sprejeti nov način življenja. Od kosil stare mame, ko je iz kuhinje vsak dan dišalo po nečem doma narejenem (od osnovnih sestavin dalje), smo prilezli do sodobnih kuhinj, kjer kraljuje mikrovalovka. Tako je tudi s spoznavanjem. Od osvajanja in mežikanja smo preskočili na tipkanje, najsi bo po računalniku ali telefonu.

K sreči obstajajo tudi izjeme, ki pa so že zdaj ogrožena vrsta in bodo slej kot prej izumrle. Zato je najbolje, da se kar privadimo na življenje z moderno tehnologijo. »Buh ne dej, da crkne!« Potem smo tisto urico brez neta totalno obupani…  Kriza, kajne?