Zgodovina

Še pred nekaj leti je v Sloveniji veljalo, da je ženska na specialki prej izjema kot pravilo. Kolesarjenje je bilo bolj moški šport, pa tudi med rekreativnimi ljubitelji vrtenja pedal smo bile ženske na cestnih kolesih prava redkost. Toda s popularizacijo kolesarjenja, ki smo mu priča v zadnjih letih, je opazen tudi neverjeten porast ljubiteljskih kolesark.


In tako se je pravzaprav začelo… Ideja se je sicer rodila v moški glavi, a že takrat se je vedelo, da če že kdo, jo bomo uresničile – ženske. Tisti, ki se vsaj malo spoznajo na kolesarski šport, so jo imeli za revolucionarno. Kot pri vseh revolucijah, so se tudi v našem primeru mnogi strinjali, da zamisel bolj meji na norost, kot pa da se bo iz tega dejansko kaj izcimilo. Nemalo je bilo za 21. stoletje tudi kar neverjetnih mnenj, da ženske pač ne sodimo na kolo, vsaj na cestno ne. Malo bolj po tihem je priletela še opazka, da naj bomo raje doma za  štedilnikom.


Kakor koli. Pisala se je jesen 2007. Takrat je Gorazd Penko po nekaj sezonah Poletovih kolesarskih treningov izbral prve članice ženske kolesarske ekipe. »Malo bolj resno bomo trenirali (beri: nekajkrat na teden), šli na kakšno rekreativno dirko v tujino, potem bomo pa videli, kaj bo«, so modrovali fantje. Scott je poskrbel za kolesa, prelepe Contesse so dobile ponosne lastnice. Še nekaj sponzorjev je verjelo, da bo ideja nekoč obrodila sadove ter podprlo ekipo. In punce smo stvar vzele tako, kot je treba – resno in odgovorno. Kilometri so se nabirali, telesna pripravljenost je bila vsak mesec boljša. A Penko, realni optimist, kot po mnenju večine izmed nas rad predstavi svoj pesimizem, še sam ni verjel, da bo že dobro leto kasneje napredek tako očiten. Če smo še leta 2008 dekleta kot najbolj resno dirko odpeljale katerega izmed bolj ali manj rekreativnih maratonov v Alpe Adria Tour (in tam tudi zmagovale), smo se že leto kasneje borile v elitni kategoriji z vsemi najboljšimi cestnimi kolesarkami na svetu. Ja, tista prva »ta resna« dirka v Toskani marca 2009 je bila res ognjeni krst. Trema in strahospoštovanje do dirke ter tekmic sta naredila svoje. Roko na srce, tudi izkušnje. Bile smo kot Liliputanci med Gulliverji, a z izjemno željo, voljo in trmo. Čeprav se nobeni ni uspelo prebiti do cilja (velja namreč pravilo, da te po zaostanku, ki preseže določeno mejo, izločijo iz tekmovanja), je bila to izjemna izkušnja, hkrati pa smo si zastavile jasen cilj: moramo biti tako dobre, da prikolesarimo čez ciljno črto tudi na takih dirkah in med tako konkurenco, v nadaljnjem koraku pa seveda doseči še čim boljšo uvrstitev.


Tako smo še bolj zagrizeno trenirale. Vse kilometre, vadbo v fitnesu, na tekaških smučeh, hojo v hribe in še kaj bi lahko naštele, smo naredile ob rednih službah, študiju ali študentskem delu. Sponzorska sredstva trenutno bolj ali manj omogočajo, da dobimo opremo in da se lahko udeležujemo dirk. Že priprave si v veliki meri krijemo iz lastnega žepa. Kar je seveda velika ovira v primerjavi s konkurenco, kjer imajo kolesarke status profesionalnih športnic. To jim omogoča, da se s svojim športom tudi preživljajo. Zato je eden izmed ciljev ekipe, da se profesionalen način dela uveljavi tudi v Sloveniji. Tako bi se najbolj perspektivnim kolesarkam omogočilo, da se lahko popolnoma posvetijo kolesarjenju, treningom, pripravam in dirkam. Samo tako bo žensko cestno kolesarstvo s pogoji dela dejansko postavljeno ob bok moškemu. Penko je do takšnega stanja mnogokrat kritičen: »Naša država je ena redkih razvitih kolesarskih dežel, ki doslej na velikih tekmovanjih cestnega kolesarstva ni imela ženske ekipe«. Pri tem pa pogumno dodaja: »Da pri nas ni deklet, ki bi bile lahko uspešne, se ne bom nikoli strinjal. V prihodnjih letih se lahko Slovenke enakovredno merijo s konkurenco tudi na cestnih dirkah, če bodo le dobile ustrezne pogoje za delo in podporo«. In to nas spodbuja in motivira.


Čeprav pogoji v letu 2010 niso bili idealni, pa je naš napredek izjemen in preseneča celo bolj ali manj pesimistično-optimističnega Penka. Že na prvi dirki v Cornaredu je bilo  popolnoma drugače kot leto prej v Toskani: Ajda in Alenka sta dirko končali v prvi polovici vseh uvrščenih. In to ob dejstvu, da sta imeli do marca prevoženih vsaj trikrat manj kilometrov kot konkurenca. Tudi v nadaljevanju smo dobro vozile. Na vsaki mednarodni dirki se je vsaj delu ekipe uspelo uvrstiti. Največji dosežki so prišli na koncu sezone, ko smo nastopile na etapni dirki po Toskani in v zasedbi udeleženk s svetovnega prvenstva končale etapno dirko najvišje kategorije. Vrhunca sta zagotovo bila 10. mesto Urše in 11. Alenke na dirki Eroica v Toskani, ki poteka deloma po asfaltiranih deloma pa po neasfaltiranih cestah. Velik uspeh je s 15. mestom na kronometru Memorial Fardelli v Italiji dosegla tudi Tjaša, ki je v tem letu (p)ostala tudi slovenska državna prvakinja v kronometru.


Cilji rastejo in mi z njimi. Vsaka dirka nas bogati z novimi izkušnjami. Želje postajajo realnejše in vera v uspeh še večja. Leto 2014  je za to ekipo postalo prelomno, ekipa BTC City Ljubljana je postala prva profesionalna ženska ekipa v Sloveniji. Vse, kar se je zgodilo do sedaj, je namreč šele začetek ženskega cestnega kolesarstva pri nas.


Najboljše šele prihaja!




E-NOVICE
Prijavite se na naše e-novice

SLEDITE NAM: